Včeraj sem šel v kino. Gledat Bruna. Film je po mojem mnenju zanič.

Marketinška lekcija? Pri filmih, ki so zanič, moraš vse marketinško delo opraviti, preden prvi gledalec film vidi. O filmu se mora govoriti v vseh medijih. Potem pa ga začneš hkrati predvajati v čim več kino dvoranah. Po tednu ali dveh, ko ljudje dojamejo, da film ni nič posebnega, pokasiraš že večino denarja … Hiter prodor na vseh frontah …

Včasih, ko še ni bilo interneta, mobilne telefonije, facebooka itn. je bila ta taktika še uspešnejša. Inoformacije o slabih filmih se niso tako hitro širile. Seveda pa ravno danes, če je film zelo dober, ne potrebuješ nobenih plakatov, nobenih oglasov. Moč priporočila, ki je najmočnejše marketinško orodje, naredi svoje.

Sem pa bil na vhodu v Kolosej zelo vesel, ko so mi ponudili prospekt, kamor lahko lepim njihove točkice. In glej ga zlomka, dva krogca sta že polna, dve nalepkici sta že natisnjeni na letaku!

Marketinškemu guruju se je kar milo storijo …

Pa ne da Kolosejevci berejo moj blog? Ne samo, da berejo moj blog, tudi nasvete, ki jih tu preberejo, upoštevajo v praksi. Čisto možno je seveda tudi, da so prebrali kakšno Cialdinijevo knjigo. Ampak saj je vseeno, ni pomembno, kako so prišli do ideje, pomembno je, da zadevo preizkušajo v praksi. Ne veste, o čem govorim? Potem nujno preberite še ta zapis (Kako bi vi izboljšali to Merkurjevo akcijo). Bravo Kolosej.